ZAŠČITA PROTI SONCU

DRAGI STARŠI

Počasi korakamo v pomlad, ko bodo dnevi prijetni, topli in sončni. Veliko časa bomo preživeli na prostem. Sonce nam nudi veliko zadovoljstva a vsi vemo, da je lahko tudi nevarno. Da bomo lahko bolj brezskrbno uživali na zraku, vas prosimo, da imajo otroci s seboj kape s šiltom ali klobučke ter kremo za sončenje, tako bomo lahko zaščitili njihove glave in kožo.

Aktiv podaljšanega bivana

JUHUHU, SPET SMO TU

Pa smo nazaj.

Že dober mesec spet polnimo šolske prostore. V podaljšanem bivanju se tako kot zmeraj trudimo, da nadgradimo to, kar se pri pouku učimo. Veliko se pogovarjamo, se gibamo, ker to najbolj potrebujemo, obiskujemo veliko interesnih dejavnosti, seveda naredimo tudi domačo nalogo, če le najdemo čas zanjo, vedno pa najdemo čas tudi za to, da razmigamo naše spretne prstke in ustvarjamo. Zato vas vabimo, da sem in tja pogledate galerije naših umetniških izdelkov. Z veseljem se pohvalimo z njimi.

OTO IN PIKA

V 1.b razredu so se odločili, da bomo pisali pravljice. Izmislili smo si pravljična lika žabca Ota in njegovo prijateljico, štorkljo Piko. Otroci si zamislijo potek zgodbe, učiteljica pa to zapiše. Pravljice učenci tudi ilustrirajo. Eno od pravljic so se odločili deliti z vami.

OTO IN PIKA SE SPOZNATA

 

Na robu vasi je bil majhen ribnik. Blizu ribnika je živela žabja družina. Mama žaba, ata žabon in žabec Oto.  Oto je bil navaden otrok.  Imel je bujno domišljijo, zelo rad je raziskoval svet in odkrival kaj vse mu ta ponuja.  Vseeno pa je bil še zelo mlad in neizkušen. Nekega dne se je odpravil k ribniku, da pogleda kaj mu danes novega ponuja.  Hitro je ugotovil, da se od včeraj ni kaj dosti spremenilo. Vsi lokvanji so bili še zmeraj na svojem mestu in vse trsje okoli jezera prav tako. »Kar malo dolgočasno,« je pomislil Oto. »Mislim, da je čas za kakšno resno dogodivščino. Le kaj bi lahko naredil, da bi bil dan malo drugačen od včerajšnjega?« Ko se je Oto tako dolgočasil, je vzel kamenček in ga zalučal v vodo. Na gladini so se zarisali krogi, ki so hitro izginili. Oto je opazoval ribe, ki so leno plavale sem in tja. »Hej, ribe!« jih je klical. Ampak ribe se niso kaj prida menile zanj. Ali ga niso slišale ali pa ga niso hotele slišati. Še naprej so leno plavale sem ter tja.  Oto se je oziral naokrog in razmišljal, kaj bi lahko počel. Zagledal je velike kamne, ki so gledali iz ribnika. »Po njih bi lahko prišel na drugo stran,« je pomislil Oto. Odločil se je, da bo sam s seboj tekmoval kako hitro lahko pride z ene strani ribnika na drugo.  Skakal je s kamna na kamen. Na eno stran ribnika in spet na drugo. Vsakič hitreje. Nenadoma pa mu je spodrsnilo in z glasnim štrbunkom je pristal v vodi. Toda Oto še ni znal plavati. S kraki je mahal sem ter tja, da bi le ostal na površju. Postajal je vedno bolj utrujen.  Dolgo več ne bo zdržal. Poklical je na pomoč. In takrat je nad seboj zagledal grozečo senco. Prepoznal je obliko, ki sta mu jo mama in oče kazala v knjigah. Štorklja je naša največja sovražnica, sta zmeraj rekla. Oto je postal obupan. »To je konec mojega kratkega življenja,« si je misli. Samo dve možnosti sta mu ostali. Ali bo utonil ali pa ga po pojedla štorklja. In štorklja, ki je letala nad ribnikom je res zagledal v vodi žabca, ki se je na moč trudil ostati nad gladino. »Ubogi žabec,« je pomislila, »moram mu pomagati.« Spustila se je proti žabcu. Oto pa se je na smrt prestrašil in začel na glas prositi. »Prosim štorklja, ne pojej me za kosilo, tako majhen sem še, nočem še umreti.« Takrat se je štorklja začela na glas smejati . Skoraj bi izgubila ravnotežje in še sama padla v vodo. Rekla mu je »Kaj pa govoriš žabec trapasti? Primi se za moj kljun, potegnila te bom iz vode.« Oto pa se je obotavljal. » Kako pa naj vem, da ti lahko zaupam, da me ne boš pojedla?« jo je vprašal. »Kaj dosti izbire nimaš,« mu je odvrnila štorklja. »Lahko pa te pustim tukaj in odletim« »Nee, prosim, pomagaj mi!« je zaklical žabec. In štorklja mu je ponudila kljun. Potegnila je nesrečnega žabca iz vode, ter ga odnesla na rob ribnika.  Sedla je k njemu. »Jaz sem Pika,« je rekla. »Živim na dimniku v vasi. Ne skrbi, danes sem se že najedla mladih žab.«  Spet se je začela krohotati. »Prav nič smešno ni,« ji  je rekel Oto. »Jaz sem Oto, hvala, ker si me rešila. Če želiš sva lahko prijatelja,« ji je ponudil. »Krasna ideja,« je rekla Pika.  Oto je kar poskočil od veselja. Končno mu ne bo več dolgčas. »Kaj najraje počneš?« ga je vprašala Pika.  »Jaz rada berem. Poznam imenitno knjižnico. Bi jo rad videl?« Oto sicer ni bil najbolj navdušen nad knjigami ampak Pika je bila zdaj njegova prijateljica. In za prijatelje se sem in tja žrtvuješ in zanje narediš včasih tudi kaj kar tebi morda ni najbolj zanimivo. Morda pa ugotoviš da to sploh ni tako slabo. Naslednjič se bo pa Pika igrala kaj, kar bo mogoče bolj všeč Otu. In vendar je res našel v knjižnici nekaj zase tudi Oto. Knjigo o piratskih skrivnostih in skritem zakladu. Oto je Piki knjigo prebral in Pika se je z njim celo popoldne igrala pirate. Iskala sta skriti zaklad. Na koncu dneva sta ugotovila, da je najboljši zaklad njuno novo prijateljstvo. Domov sta odšla utrujena in srečna.

20160510_06511520160510_065104

 

ilustrirala: Živa Dovšak 1.b

 

 

ŠPORTNI TEDEN

?
Pretekli teden smo v podaljšanem bivanju organizirali medrazredno tekmovanje v nogometu za fante. Kar ne pomeni, da niso smela sodeloveti dekleta, ki so želela. In nekaj je bilo tudi takšnih. Preostala dekleta pa so se pomerila v igri med dvema ognjema. Njim pa so se lahko pridružili fantje, ki jim nogomet ne diši najbolje. Važno je sodelovati, ne zmagati, zato smo se predvsem zabavali.  Zdaj odhajamo na prvomajske počitnice. Vendar se že veslimo popoldanskih športnih aktivnosti, ki nas čakajo v zadnjih dveh mesecih šole.

?

 

ZMAGOVALCI IZZIVA V JEDILNICI

Zmagovalci izziva lepega vedenja v jedilnici, v februarju, so ponovno učenci 1.c razreda. Pručki so se odločili, da prvega mesta ne dajo! Z veseljem pa bi prvo mesto delili še s kakšnim razredom. Le potrudite se še ostali in stopite v korak z nami k poti do zmage. Več kot nas bo na prvem mestu, bolj bomo lahko ponosni nase.

PESMICA O SNEGU
(J. Bitenc)

S SIVIH OBLAKOV NA DOL IN BREG
PADA, PADA BELI SNEG,
PADA, PADA BELI SNEG.

V TOPLIH KOŽUŠČKIH IN NA SANEH
MALČKI DRSE PO BELIH TLEH,
MALČKI DRSE PO BELIH TLEH.

V BREGU ZA HIŠO SNEŽAK STOJI,
MALČKE GLEDA, GOVORI,
MALČKE GLEDA, GOVORI:

"PADAJ, LE PADAJ ZDAJ BELI SNEG
DA BO NA BREGU VRISK IN SMEH,
DA BO NA BREGU VRISK IN SMEH."

Končno je sneg pobelil tudi naše kraje. Kaj je lepšega kot obleči topel in nepremočljiv kombinezon ter odhiteti ven v belo veselje. Na snegu smo se poveselili tudi mi, pa čeprav je bil sneg tu le nekaj dni.  Delali smo snežake in se spuščali po hribu. Škoda, ker je bil sneg na obisku le kratek čas. Držimo pesti, da ga to zimo še kaj zapade in se bomo lahko spet predajali pravemu zimskemu veselju.

1d63f687-c846-4c62-bf48-f899f9789619 8b3613e0-e9a5-42ea-a1b8-978537f34ab0 273642a1-d894-4840-a090-7c9728f2c6e9 c61f349a-5686-422a-b05a-e93b6e95b5a3